Pospravljen dom z majhnimi otroki – je sploh mogoče?

“Ves čas se vrtim v začaranem krogu nenehnega pospravljanja in razmetavanja..” so besede mamice treh majhnih otrok, ki se je začela dušiti v kopici stvari, ki so prišle v dom:  s poroko, z rojstvom vsakega otroka, z obiski, prazniki in nepremišljenimi nakupi. V želji, da se bo bolje počutila, je vsakič znova začela s tistim odločnim pospravljanjem (sedaj bo pa res trajalo dlje kot par dni), a se je kmalu znašla na začetku: pri zabasanem kuhinjskem pultu, neurejenih predalih, naloženih stvareh po tleh in v neprijetnih zadušljivih občutkih znotraj sebe.

“Moja hrčica Pika” oziroma moja tečajnica se je odločila, da svojo zgodbo odpravljanja navlake in urejanja doma z majhnimi otroki, podeli s teboj mamica, ki bereš ta zapis.

Zakaj? Kot je zapisala sama, zato “ker sem že prevečkrat kaj poskusila, začela in potem obupala. To pa je nekaj, kar bi res rada izpeljala do konca. Se rešila navlake in vzpostavila rutine, da bo skrb za dom lažja. Želim živeti v hiši, ki je prostorna, pospravljena, kjer niso vsepovsod neki kupi, navlaka, ki me kliče k delu in obsoja. ” 

Upa, da bo s svojo zgodbo pomagala še kakšni mamici, ki zvečer obupano pogleduje po stanovanju in si želi, da bi stvari izginile, da se nered ne bi vračal, da bi bil dom bolj organiziran in da bi se doma počutila bolj prijetno, svobodno in razbremenjeno!

Vabim te, da si prebereš začetek njene poti in skupaj z njo ugotavljaš ali je pospravljen dom z majhnimi otroki sploh mogoč.

“Slike si upam pokazati samo zato, ker sem anonimna.”

Tako trenutno izgleda notranjost naše hiše. Stanje po praznikih, ko so bili otroci doma, jaz pa v službi. Po kopici rojstnih dni in zabav, ko smo v naglici stvari samo odlagali, prelagali, iskali, razmetavali, nato pa padli v posteljo.

Super zabavno obdobje.

Vsi smo uživali. Očitno so si žur naredile tudi stvari v našem domu, ki so izkoristile priložnost in se nekako namnožile, preselile in zbrale v velike skupine.

Slike si upam pokazati samo zato, ker sem anonimna. Vzgojena sem bila namreč v časih, ko je bilo najbolj pomembno, kaj bodo drugi rekli in kaj si bodo drugi mislili.

Veliko dela na sebi je bilo potrebnega, da se za nastali nered ne obsojam preveč, saj za vsak kup vem, zakaj je nastal in da ga bomo prej ali slej pospravili. Mi pa takšno okolje kljub temu vzbuja sram in stisko.

Odkar se je število članov v naši družini povečalo na pet, je vzdrževanje reda v domu postala res misija nemogoče. Stanovanja sicer nikoli nisem imela kot iz škatlice. Že od majhnega sem bila navajena, da so stvari pač vsepovsod naložene.

Vedno smo imeli polne police, polne mize, polne omare … vsepovsod je bilo polno nekih stvari.

“Zdaj, ko sem mama, me navlaka in preveč stvari, spravlja ob živce. Ne počutim se dobro …”

Živela sem z babico in dedkom, v majhnem stanovanju, kjer se je v kuhinji vedno nekaj delalo. Dedek je šival, preoblačil sedežne in fotelje, pripravljal ribiške palice, ustvarjal nova orodja, vedno je bilo polno nekih stvari. Moja edina zadolžitev je bila, da naj se pridno učim. Nikoli nisem rabila pospravljati, kuhati, pomagati. Babica je bila v pokoju in je vse to uredila. Spomnim se, da je veliko čistila. A zame povsem nerazumljive stvari. Brisala je površine omar, kar naprej pomivala okna, brisala po tleh, medtem ko se navlake iz polic in vodoravnih površin nikoli ni pospravljalo. Pobrisala je prah, vse pa je ostalo brez reda, smisla ali estetske vrednost naloženo vsem na očeh.

Navad, ki bi podpirale skrb za dom tako nimam privzgojenih. Dokler sva bila z možem sama, me niti ni preveč motilo, če je kaj ostalo na tleh ali mizi. Zdaj, ko so v hiši trije otroci stari med tri in osem let pa moram priznati, da me ta navlaka spravlja ob živce. V meni povzroča nemir. Vsakič, ko pogledam kupe okoli sebe, me obsojajo, da sem slaba mati, da nisem sposobna skrbeti za svojo družino.

“Imamo preveč stvari in v meni je preveč čustvenih blokad.”

Vrtim se v začaranem krogu. Cele dneve nekaj prelagam, pospravljam, čistit, težim, brišem … Nekaj dni je stanje odlično, nato pa hitro spet popustimo. V službi je gneča, popoldne obveznosti, zmanjka mi energije, mudi se nam na kak dogodek, obisk, aktivnosti.

Sicer rada pospravljam, a če ne vestno sledim pranju in zlaganju oblačil, igrač, posode se hitro nabere. Snežna kepa postane ogromen snežak, ki nam je eksplodiral po vsem stanovanju.

Dejstvo je, da imamo preveč stvari in da je v meni preveč čustvenih blokad, ki mi kljub želji po urejenem domu preprečujejo, da bi se navlake enostavno znebila in zaživela, kot si želim. Zato sem se odločila prositi za pomoč in vstopila v Tinin spletni tečaj Urejen dom veselja. Želim verjeti in živeti to, da je pospravljen dom z majhnimi otroki možen tudi zame.

“Želim se rešiti navlake in vzpostaviti rutine, da bo skrb za dom lažja.”

In zakaj vam vse to kažem in pišem? Ker sem že prevečkrat kaj poskusila, začela in potem obupala. To pa je nekaj, kar bi res rada izpeljala do konca. Se rešila navlake in vzpostavila rutine, da bo skrb za dom lažja. Želim živeti v hiši, ki je prostorna, pospravljena, kjer niso vsepovsod neki kupi, navlaka, ki me kliče k delu in obsoja.

Ko vstopim skozi svoja vrata, bi rada začutila svobodo. Ko pozdravim svoje ljube tri otroke in moža se želim posvetiti njim, ne stvarem. Želim si, da imamo prostor za igro. Da vem, kje imamo kaj zloženo in stvari ne iščemo. Da imam čas in se jim lahko posvetim, ne da me morajo vedno čakati, da še nekaj pospravim. Da sem z mislimi pri njih in mi pogled ne bega, kaj vse še moram postoriti.

Morda bo moja pot pomagala tudi tebi. Mogoče nisem edina, ki se tako počuti. Lotila se bom programa, mu sledila in vas sproti obveščala, kako mi gre. Držite pesti zame. Ali še bolje, se mi na tej poti do urejenega doma veselja celo pridruži.

Do naslednjič, velik objem.

Hrčica Pika

…

P.S. Ta zapis in ostali, ki še sledijo, so nastali v iskreni želji tečajnice, da izrazi sebe in svojo pot skozi pisanje in deljenje svoje izkušnje.  Njena želja je, da pomaga vsaj kakšni mamici priti do zavedanja, da ni v tem sama. Iskreno se zahvaljujem “Piki” (njeno pravo ime ostaja skrito, saj želi ostati anonimna) za njene prispevke.  Tina Simčič

….

Dobrodošla si, da me spremljaš tudi na mojih dveh socialnih kanalih, kjer boš še naprej s teboj delila koristne nasvete, ki ti bodo pomagali, da bo skrb za dom lažja:

moj Facebook profil in moj Instagram profil. 

Če pa se že predolgo vrtiš v začaranem krogu nenehnega iskanja, pospravljanja stvari zaradi navlake in izgubljanja energije, te povabim, da se mi oglasiš na moj email tina@tinasimcic.si. Lahko me pocukaš za rokav tudi preko zasebnega sporočila na FB ali IG. Vem, da ti lahko pomagam urediti dom, da bo služil tebi in tvoji družini.

Objem, Tina