V času druge porodniške sem se doma počutila vedno slabše. In zato sem velikokrat pobegnila v gozd, ki mi je predstavljal pravo oazo miru. Doma sem vedno bolj pogrešala umirjenost, kupi navlake, ki so se nam začeli nabirati po omarah in sčasoma tudi po tleh, so me vedno bolj dušili in motili. Velikokrat sem kje prebrala stavek »Razmetana hiša, srečni otroci« in sama sebe tolažila, da je to edina možnost, da naš dom pač še dolgo ne bo urejen. Seveda sem si želela samo to, da sta moja otroka srečna. Pri tem pa sem pozabila na sebe in na moje občutke doma, jaz se v domu polnem navlake nisem več dobro počutila. Naveličana sem bila nenehnega pospravljanja in prelaganja stvari iz enega konca na drugega. Ampak takrat sem sama sebe prepričala, da tako pač bo, dokler bosta otroka majhna.
