Če se ti to sliši neverjetno, naj ti povem, da te povsem razumem.

Tudi sama sem se pred nekaj leti ujela v past točno tega mita.

Verjela sem, da bom le z nenehnim pospravljanjem in urejanjem uspela doseči, da bo v mojem domu vedno vse na svojem mestu.

Edini način se mi je zdel ta, da sem dobesedno sužnja svojega doma.

Za boj proti neredu sem bila oborožena s krpo v eni roki in sesalcem v drugi, medtem ko mi je na boku viselo malo bitje – moj otrok, ki je hrepenel po moji pozornosti.

In kaj sem mu dopovedovala?

“Lej, ne morem zdaj … Malo počakaj, da še to pospravim in še tisto odnesem in tu uredim, takoj bom s tabo!”

Ampak ta “takoj” se nikoli ni zgodil. Ne po pol ure, ne po sto urah.

Dom je bil še vedno neurejen, jaz pa sem čutila, da nisem dobra mama.

Nenehno sem pospravaljala, stvari prelagala z enega konca na drugega, nered pa se je vedno “čudežno” vračal.

V moji glavi je bil nenehen to-do seznam, ki mi je visel nad glavo kot težka skala.

»Smeti, cunje, kaj bomo danes kuhali, uff, kje so tisti pomembni dokumenti … Ne, čakaj, a nismo včeraj posesali … auč, od kje pa ta Lego kocka?! OMG, pa ne že spet te cunje?«

Vse to, medtem ko sem se hkrati preigravala z mislijo, da bi preprosto vse spustila iz rok in se posvetila otroku.

Ampak …

»Kdo bo skuhal, kdaj se bodo oprale in zložile cunje in kdo bo pospravil kramo iz komode v spalnici, ki smo jo tja skrili pred zadnjimi obiski?«

Poznaš te občutke?

Moj mož je bil vsekakor v pomoč, ampak …

On tega ne vidi tako kot jaz. Njega nered ne duši, njega ne stiska na način, kot stiska mene.

In potem sem si rekla: Dovolj!

Postavila sem svoja prepričanja na glavo in prišla do revolucionarnega odkritja.